LIFESTYLE

Edvard Kadič: Kako dobro Slovenci obvladamo družabno kramljanje?

Z Edvardom Kadičem, enim najbolj priznanih slovenskih strokovnjakov za komunikacijo in osebnostni razvoj, smo se pogovarjali o tem, kako dobro Slovenci obvladamo kramljanje na družabnih dogodkih in kako še izboljšati to veščino.

Ali se vam zdi, da Slovenci dobro obvladamo tako imenovani ‘small talk’ in iztočnice za pogovore?

Mislim, da smo Slovenci precej povprečni. Zdi se mi, da nam gre sicer nekoliko bolje pri kramljanju s tujci, če pa govoriva o kramljanju npr. v čakalnicah doma, na domačih zabavah in srečanjih, pa imam občutek, da nam gre od rok za silo. O vremenu še gre, prav tako o skupni temi, na katero se nanaša dogodek (na primer pogostitev po predstavi, poslovno srečanje …), za razširitev pogovora pa se mnogi raje zanašajo na kakšen kozarček kot na svoje komunikacijske sposobnosti. Pri kramljanju namreč potrebujemo tudi nekaj samozavesti. Predvsem da sprašujemo ter s svojimi nastavki pogovora razkrivamo tudi delčke sebe. Takšno razkrivanje je lahko npr. naša ljubezen do vina, starih avtomobilov, urejanja cvetlic na vrtu in podobno. Saj se ljudje radi razgovorijo, vendar žal pogosto šele po tem, ko jih kdo kaj vpraša ali ko pogovor nekoliko naključno nanese na omenjeno področje. Saj veste, skromnost …

Kje delamo največje napake?

Kot največjo napako pri družabnem kramljanju bi izpostavil predolgo zadrževanje na eni temi. Tovrstno kramljanje je namreč že po definiciji ‘družabno’, torej lahkotno, brez večje potrebe po poglabljanju v posamezne vidike. Nadalje bi omenil strah, kaj si bodo pa drugi mislili o nas, če se bomo nekoliko bolj razgovorili o sebi. Zato mnogi ves čas samo sprašujejo in ne povedo ničesar o svojem pogledu na zadeve. Mogoče bi opozoril še na tekmovanje. Ko se sogovornik pohvali, ne poskušajmo za vsako ceno preseči njegovih dosežkov s svojimi. Če npr. sogovornik omeni npr. nesrečno izkušnjo z zadnjega potovanja z letalom, ne iščimo po spominu svojih negativnih izkušenj, samo da bi presegli njegovo nesrečo in potrdili predvsem svoj velik ego ter ‘ubili’ nadaljnji pogovor.

Pri kramljanju namreč potrebujemo tudi nekaj samozavesti. Predvsem da sprašujemo ter s svojimi nastavki pogovora razkrivamo tudi delčke sebe.

Kako na nekem druženju pristopimo k človeku, ki bi ga radi spoznali in se pogovarjali z njim?

Na splošno ni toliko pomembno, kaj povemo, temveč kako to povemo. Sporočiti moramo predvsem namero, da se želimo pogovarjati. Sicer je res nekoliko odvisno od situacije, okolja, atmosfere ipd., vendar je popolnoma dovolj že beseda o vremenu, dolgočasnem stanju v vrsti in podobno, da sporočimo namero in posledično pogovor steče.

Kakšna naj bo pri tem naša telesna govorica?

Govorica telesa mora predvsem odražati odprtost do sogovornika. V prvi vrsti moramo biti nasmejani, topli in pozitivni, paziti moramo na prostor, tj. da ne stojimo preblizu ali predaleč ter vzdržujemo očesni stik. Čim prej moramo tudi odpreti t. i. okno do srca, kar pomeni, da mora biti prostor med našim in sogovornikovim srcem čim bolj prost. Prekrižane roke na prsih ter različne ovire v rokah (prospekti itd.), ki zakrivajo ta del, bodo nekoliko otežile lahkotnost pogovora.

Kako dolgo naj traja pogovor, da je še vljudno, da ni prekratek ali predolg?

Razumevanje telesne govorice je tukaj ključno. Moramo namreč prepoznati signale, kdaj bi se sogovornik mogoče rad pogovoril še s kom drugim ali mu oz. ji je neprijetno in bi bilo bolje, če se pogovor zaključi. Gre za obračanje glave stran, iskanje drugih ljudi s pogledom, zapiranje telesa z rokami in ovirami (prospekti, kozarci …), obračanje stran od nas s telesom, obračanje stopal k izhodu, med sedenjem polaganje rok na kolena ali na naslonjala stola kot znak, da bi rad odšel, in podobno.

Kako vemo, ali smo človeku, h kateremu smo pristopili, zanimivi in kdaj ima pogovora z nami zadosti?

Predvsem bodimo pozorni na zrcaljenje. Zrcaljenje pomeni, da se sogovornikovo telo postavlja v zrcalno enak položaj, kot je položaj našega telesa. Preprost primer zrcaljenja je npr. nasmeh, ki ga vrnemo nekomu, ki se nam je nasmehnil. Pri zrcaljenju pravimo, da smo na ‘isti frekvenci’. Torej aktivno opazujmo, ali se sogovornikovo telo postavlja v enake oz. podobne položaje, kot je naš. Drži tudi on roke na prsih? Je telo obrnjeno proti nam, tako kot je naše obrnjeno proti njemu? Zrcaljenje oz. ‘temperaturo’ sogovornikove naklonjenosti lahko tudi preverjamo. To storimo tako, da sredi stavka storimo nekaj nepredvidenega, npr. odpijemo požirek iz kozarca, se presedemo ali zamenjamo prekrižane noge. Večinoma bomo pri naklonjenih sogovornikih opazili, da tudi oni storijo nekaj od navedenega, tudi oni odpijejo požirek, se naslonijo nazaj ali primaknejo naprej in podobno.

Zrcaljenje pomeni, da se sogovornikovo telo postavlja v zrcalno enak položaj, kot je položaj našega telesa. orej aktivno opazujmo, ali se sogovornikovo telo postavlja v enake oz. podobne položaje, kot je naš.

Kako zaključimo pogovor, če želimo s tem človekom obdržati stik? Se spodobi izmenjati vizitko, ga mi zaprosimo za številko …?

Predvsem za zaključek kramljanja predlagam uporabo besedice ‘moram’ in njene družabne izpeljanke, kot so ‘rad bi’ in ‘želim si’. Torej gre za stavke, s katerimi sporočamo, da se pogovor za nas počasi zaključuje. »Moram poiskati hrano, že ves dan nisem jedel!«, »Želim spoznati glavnega govornika!«, »Rad bi pozdravil še poslovnega partnerja!« in podobno. Če ocenimo, da bi bilo dobro ohraniti stik tudi po odhodu, to povejmo takoj po prej omenjenem zaključevalnem stavku. Ne silimo s svojimi kontaktnimi podatki, temveč prosimo sogovornika za njegove. Tako bomo laže ocenili, ali res obstaja interes po ohranjanju stika ali gre predvsem za našo željo, ki pa ni nujno enaka tudi sogovornikovi.

Foto: Peter Irman

Facebook

Unable to display Facebook posts.
Show error

Error: Error validating application. Application has been deleted.
Type: OAuthException
Code: 190
Please refer to our Error Message Reference.