HRANA&PIJAČA PRIPOROČAMO

Če ti življenje ponudi limone, iz njih naredi limonino pito!

Življenje je pogosto zanimivo in nepredvidljivo. Včasih nenadoma spremeni smer, nas iztiri in čeprav je v začetku videti hudo, kmalu spoznamo, da je čas, da končno začnemo slediti srcu in izkoristimo ves svoj potencial.

Ne, to ne bo kakšno t.i. “new age” filozofiranje, ampak zgodba o slaščičarki Željki Bohar in njeni Torteriji, ki bi ji nekako lahko rekli nekakšna hiša božanskih slaščic. Svojemu srcu, torej ustvarjanju slaščic, je začela slediti, ko je čez noč ostala brez službe v marketingu. “Nekega petka junija 2015 sem dobila odpoved. Namesto, da bi se smilila sama sebi, sem raje izbrala drugo možnost in šla v akcijo, saj sem se odločila, da me to ne bo ustavilo. Sem sposobna, delovna, izšolana in dobro pečem, sem si rekla,” pripoveduje Željka, ki je sedaj brci, ki ji jo je dalo življenje, lahko samo hvaležna, saj se ji je odprl povsem nov svet. Skupaj sva se pošalili in preuredili znani rek, da če ti življenje ponudi limone, iz njih naredi limonado – v njenem primeru recimo slastno limonino pito.

 Željka je sedaj brci, ki ji jo je dalo življenje, lahko samo hvaležna, saj se ji je odprl povsem nov svet.

“Seveda me je naprej zaskrbelo, kako bomo preživeli, obenem pa sem se kot tehnološki višek počutila tudi degradirano, saj sem delala pridno in dobro. No, še isti teden po tem, ko sem ostala brez službe, sem fotografirala svoje sladice, slike razposlala prijateljicam, takoj dobila nekaj naročil za torte in čez dva meseca sem pekla tudi za prvo poroko,” pripoveduje. Njena energija in navdušenje sta nalezljiva in čeprav dobro govori slovensko, po rodu Hrvatici kdaj simpatično vmes uide tudi kakšna hrvaška beseda ali pa njena čudna izpeljanka v slovenščini. Ampak, tudi to je del šarma.

Po dobrega pol leta občasne peke tort za različne priložnosti, razmišljanja, kako naprej in skrbi za otroke, se je odločila, da je čas za naslednji korak. “Torte, ki sem jih pekla, so bile večinoma poceni in iz cenejših sestavin in kmalu sem ugotovila, da to ni prava pot. Vsaj zame. Da je moje delo tako premalo cenjeno, da zaslužila ne bom nič in, da moram vse skupaj dvigniti na višji nivo. Tako sem spakirala sebe in oba otroka, ter se za tri mesece opravila na izobraževanje na Kul IN, zasebni kulinarični inštitut na Hrvaškem, ki je na srečo tudi v mojem rodnem mestu Sisku. Pravzaprav je na področju nekdanje Jugoslavije to edina šola za sodobno italijansko in francosko slaščičarstvo. In tam sem doživela ogromen preskok,” se spominja in dodaja, da se je prvič v življenju znašla v profesionalni kuhinji. Hitro je spoznala, da ni vse samo v lepih in okusnih torticah, ampak je to trdo delo. Tam so jo tudi prizemljili in začela se je zavedati, kaj pravzaprav pomeni delo v kuhinji. Prva stvar zjutraj je bilo čiščenje kuhinje in zadnja stvar, ko je kuhinjo zapustila, je bilo – čiščenje. “Nikoli ne bom pozabila napisa na vhodu v kuhinjo : “Ako hočeš kuhat znati, prvo moraš suđe prati (če hočeš znati kuhati, moraš znati pomivati tudi posodo op.a.).”

Nikoli ne bom pozabila napisa na vhodu v kuhinjo : “Ako hočeš kuhat znati, prvo moraš suđe prati.”

Pravi, da so v vsem tem času mogoče spekli vsega skupaj pet tort, saj je bil poudarek na tehnikah in dobila je res širok nabor znanja. “Lahko rečem, da znam iz tiste limone, ki mi jo ponudi življenje, narediti vse mogoče,” se pošali. Popolnoma drugače se je naučila gledati na recepte in zdaj lahko brez težav ustvarja sama, saj dobro pozna proces, postopke in lastnosti sestavin.

Sladice jo privlačijo, ker ji predstaljajo izziv – da naredi vsakič popolnoma enako sladico. Moraš biti natančen, slediti receptu in največkrat ni prostora za popravke. “Vse moraš zadeti v nulo, zdaj si nabiram kilometrino in počasi postajam perfekcionist. Zanimivo pa je, da je doma popolnoma druga zgodba, vse sestavine dodajam po občutku, ničesar ne tehtam … V Torteriji pa postane to popolnoma druga zgodba. Počutim se kot umetnik in tudi moja sestra moje delo primerja s slikanjem, pravi da slikam hrano. In ona že ve, saj je tudi sama vsestranska umetnica. Piše, pleše, dela razne performanse sodobne umetnosti in slika,” pripoveduje Željka.

Takoj, ko je končala izobraževanje na omenjenem inštitutu, je bila sicer polna zanosa in idej, a takoj tudi postavljena pred nov izziv, saj se je morala odločiti: ali bo ostala pri varni izbiri in še naprej pekla domače torte in pecivo, saj je Logatec, kamor se je preselila pred 10 leti zaradi ljubezni, majhno mesto. Tam so navajeni na potice, štrudlje, šarklje in torte iz pudinga in piškotov. Ali pa bo ustvarjala umetelne francoske sladice. “Po dveh mesecih borbe same s seboj sem se odločila, da sledim svojemu srcu, da izrazim svojo kreativnost in se lotim sodobnih sladic, saj štancanje tort iz pudinga in piškotov to gotovo ni bilo (smeh). Seveda sem izgubila nekaj stalnih strank in sem se praktično znašla na začetku, vendar imata vsaka odločitev in vsaka poslovna pot svoje pluse in minuse. Ker ni bilo naročil, sem se odločila stvari vzeti v svoje roke. Spekla sem nekaj slaščič, začela delati predstavitve za kolege iz gurmanske scene, za profesionalce in šla sem na primer tudi na kuharsko zvezo, saj sem želela slišati tudi strokovno kritiko. Odzivi so bili različni. Nekateri so bili navdušeni, me hvalili, spet drugi so me skritizirali tako močno, da sem skoraj padla v depresijo (smeh). Ampak to slednje je tisto, kar mi je dalo še dodaten zagon, pozitivne in konstruktivne kritike pa so mi pomagale, da sem začela svoje znanje še nadgrajevati. Kadar nimam dela, se vseeno odpravim v delavnico in ure in ure treniram, testiram in opravljam tedenske naloge, ki si jih bodisi zastavim sama, ali pa mi jih naloži moj mentor Robert Bašić, ki je zagotovo eden najboljših hrvaških slaščičarjev.”

Kadar nimam dela, se vseeno odpravim v delavnico in ure in ure treniram …

Posebnost njenih sladic je, da uporablja veliko sestavin, ki jih sploh ne bi pričakovali. Na primer, biskvit iz špinače, bučnih semen ali pa chia semen. Najbolj nenavadna kombinacija, ki jo je sestavila pa je bila: biskvit iz temne čokolade, lešnikov in špinače, žele iz čaja gozdnih sadežev in sušenih brusnic, agarjeve želatine, pena iz mlečne čokolade in lupine muškatnega oreščka ter pralina iz lešnikov. To pa je tudi sladica, ki simbolizira Željkin cilj, da bi naučila ljudi uživati v kombinacijah, novih okusih in jih vedno znova presenečati.

“Vsi so nekam zategnjeni, vsi imajo neke skrbi, jaz pa bi jih s sladicami rada samo sprostila. Rada tudi učim druge, mlade in vidim, da jih to tudi zanima. Dvakrat ali trikrat na mesec imam namreč izobraževalne tečaje v Horeca centru v Ljubljani. Če bi imela, oziroma, ko bom imela dovolj denarja, bom odprla še čokoladno akademijo. To je res izjemna sestavina in moj mentor za čokolado lepo pravi, da je čokolada prava, če imaš še celo uro po tistem, ko jo poješ še vedno umazana usta,” še razloži. Njene sladice boste od 24. marca dalje lahko poskusili tudi na Odprti kuhni, enemu od najuspešnejših kulinaričnih projektov v Ljubljani.

Foto: Peter Irman, osebni arhiv

Facebook

Unable to display Facebook posts.
Show error

Error: Error validating application. Application has been deleted.
Type: OAuthException
Code: 190
Please refer to our Error Message Reference.