Intervju PRIPOROČAMO

“V kulinariki rad eksperimentiram in iščem nove poti”

Sašo Šketa je že nekaj časa znano ime med kulinaričnimi blogerji. Specializiral se je za presne jedi in sam je že vrsto let vegetarijanec. Vsako leto si postavi osebni izziv, katerega namen je, da ga malo vrže iz cone udobja. Letos je to oddaja MasterChef Slovenija, v kateri zaenkrat še ostaja med tistimi, ki se borijo za zmago, pred kratkim pa je tudi pustil redno službo in se na polno posvetil kulinariki.

Sašo, to, da po toliko letih pustiš redno službo in greš na svoje, je kar velika življenjska prelomnica. Od kod pogum in ali imate kakšen nasvet za tiste, ki se mogoče ravno zdaj odločajo, da bi storili kaj podobnega?  

Za to, da bi šel na polno na svoje, sem se odločal kar nekaj časa, potem pa je vse skupaj prišlo čisto spontano. Pravzaprav je bil splet okoliščin. Imam občutek, da nikoli nismo zares pripravljeni na takšne spremembe, ampak tokrat sem kar vedel, da je to to. Niti malo nisem okleval, kar prej vedno sem. Kaj naj svetujem? Treba je poskusiti in, če tega ne bi naredil, bi verjetno obžaloval in se spraševal, kaj bi bilo, če tega ne bi storil… Verjetno mi je laže zato, ker nimam kreditov in otrok, vendar je bil za ta korak že skrajni čas.

Sploh v zadnjem letu so kulinarični blogi, katerih zaščitni znak sta z bratom Simonom, postali izjemno priljubljeni. Ampak vi ste začeli prvi, s presno.si …

Ja, tako je. To je bil ljubiteljski projekt in sploh nisem razmišljal o tem, da to lahko postane lahko posel. Začel sem v času, ko sem se odločil, da bom eno leto na presni dieti, že prej pa sem bil vegan. Skratka, rad eksperimentiram z dietami, vendar namen ni bil hujšanje, čeprav sem izgubil kar 40 kilogramov. Vedno rad poskusim nekaj novega in rad tiste stvari, o katerih imam mnenje, tudi doživim. V glavnem, eno leto sem zdržal na presni prehrani in namesto, da bi pisal dnevnik, sem začel ustvarjati stran. Takrat v Sloveniji ni bilo na to temo še ničesar pametnega, potem pa je naenkrat postala presna prehrana priljubljena in takrat se je vse poklopilo.

Skratka, rad eksperimentiram z dietami, vendar namen ni bil hujšanje, čeprav sem izgubil kar 40 kilogramov.

Vsi vemo, da uspeh pač ne pride čez noč. Potrebni so potrpežljivost, delavnost, disciplina in verjetno tudi kanček sreče. Koliko časa je trajalo, da ste vi postali prepoznavni s svojim kulinaričnim blogom? 

Ja, da se je presno.si prijelo, je zagotovo trajalo dve ali tri leta. Če se greš nekaj takšnega, ne smeš obupati. To je tek na dolge proge, ne pa šprint.

Kaj je vas gnalo naprej? Zakaj niste obupali?

Priznam, da, če mi nekaj ne ustreza preveč, hitro obupam. To pa mi je bilo blizu, delal sem z užitkom. Blizu mi je fotografiranje, blizu mi je kuhanje in dodaten izziv sem našel tudi v eksperimentiranju in iskanju novih poti v kulinariki.

Ko sva ravno pri eksperimentiranju. Prej ste omenili, da ste bili leto dni na presni prehrani.  Ste preizkusili tudi druge diete?

Sem. Zagotovo najbolj radikalna je bila presna. Bil pa sem tudi že sem na dieti brez ogljikovih hidratov – antikandida dieta, na ketonski, na LCHF …

Ste opazili kakšno razliko?

Definitivno sem se najbolje počutil na presni dieti. Bil sem poln energije, pil pa nisem niti kave niti alkohola. Iz moje osebne izkušnje je bila najslabša vegetarijanska dieta. Na začetku, šestnajst let nazaj, ko sem postal vegetarijanec, ker se mi sploh ni sanjalo, kaj naj jem. Jedel sam samo t.i. “junk food” in takrat sem se tudi precej zredil. Jedel sem pice, veliko sladkorja in ogljikovih hidratov, zelenjave pa bolj malo in nisem imel nobene ideje, kako in kaj naj pripravim. Pred tem je bil moj obrok vedno sestavljen iz mesa in priloge. In to je bilo to.

Kako pa ste prišli do informacij, kje ste se izobrazili na tem področju?

To je bila kombinacija, knjižnic in interneta ter eksperimentiranja. Obiskoval sem delavnice. V bistvu je tako, da moraš najprej videti, kakšen je sploh koncept v ozadju tega načina prehranjevanja, kaj lahko spreminjaš, s čim se lahko igraš in podobno, od tam naprej so potem samo še izkušnje.

Kaj je bilo ob prehodu na presno prehrano najprej na jedilniku?

Na začetku sem mesec dni jedel solate, sadje, zelenjavo in delal smutije. Potem pa sem šele začel razmišljati, da lahko to vse nadgradim. Da na primer iz sezama naredim pasto, da nekaj dehidriram, da lahko raziskujem kombinacije … Veliko jih tudi misli, da morajo imeti za presni način prehranjevanja drago opremo, vendar gre tudi brez, zato naj to nobenega ne prestraši.

Kako pa to, da sta z bratom končala v kulinarki? Se je pri vas doma vse vrtelo okoli hrane?

Ni se, po moje je to ravno zaradi tega. Veliko smo hodili ven, domača kuhinja pa je bila v bistvu nabor 15-ih jedi, ki so nenehno rotirale. Mogoče je bilo tega premalo. Je pa res, da Simon dve leti nazaj sploh ni znal kuhati. In poglejte, kaj lahko nekdo naredi v dveh, treh letih. Vse je v tem, da ljudi vzpodbudiš, da naj razbijejo rutino, da spoznajo, kako se da v hrani uživati, se igrati, da spremeniš samo eno sestavino in imaš spet nekaj novega …

Kaj najraje pripravljate?

Najraje imam sladice. Te so moja strast in rad bi se je znebil, saj jih, ker jih tako veliko delam, tudi veliko pojem (smeh).  No, k sreči so presne, tako da v njih vsaj ni moke, belega sladkorja, jajc in mleka in so recimo temu, bolj “zdrave”. Seveda tudi, če poješ kilogram oreščkov to ni zdravo, zato je tudi potrebna zmernost.

Če vas še sedem let nazaj ni nihče poznal in ste si počasi utrirali pot in ime, se je to sedaj z nastopom v oddaji MasterChef Slovenija zagotovo spremenilo?

Dva glavna razloga sta bila, da sem šel v to oddajo. Najprej sem si to zastavil kot osebni izziv. Enkrat na leto si namreč postavim izziv, da naredim nekaj, s čimer stopim iz svoje cone udobja. Tako sem na primer lani pel na odru, predlani sem se začel učiti salso, leto sem pa šel pač v MasterChef Slovenija. Drugi razlog pa je bil tisto, kar bi rad sporočil ljudem: ne glede na to, ali si samo ljubiteljski kuhar, ali pa delaš samo palačnike, delaj več, malo eksperimetiraj, spoznavaj nove okuse …

Enkrat na leto si namreč postavim izziv, da naredim nekaj, s čimer stopim iz svoje cone udobja.

Ste si sploh predstavljali, kaj pomeni nastopati v kuharskem resničnostnem šovu?

Ah kje, ta odločitev je bil eden od trenutkov, ko si pri sebi rečeš, ojoj, kaj sem pa jaz zdaj naredil, ha ha. Če bi me par let nazaj vprašali, če bi šel v resničnostni šov, bi umrl od smeha. Zelo veliko se naučiš, zelo je zabavno, je pa posebna izkušnja. Vesel sem, da sem se odločil in se prijavil, ne bi pa tega ponovil.

Verjetno je izkušnja deloma zanimiva tudi zato, ker ste po dolgih letih pojedli par koščkov mesa. Menda pomotoma?

Vedno moraš vse poskusiti, da uravnovesiš okuse in običajno prežvečim in izpljunem. Ampak res smo naredili dober zrezek, panirane telečje fingerse v mandljevi moki in sem poskusil.  Kar naenkrat sem se zalotil, kako drsi košček dol po grlu (smeh).

Mesa ne jeste, ker vam ne diši, ali iz etičnih razlogov?

Iz etičnih razlogov. V bistvu jem to, kar sem pripravljen na nek način ubiti. Regrat izpulim, krave pa ne bi zaklal. Nimam nič proti mesu in mislim, da je lahko del uravnotežene diete. Težava je samo izkoriščanje živali v industriji in tega, da ni več takšnega spoštovanja do tovrstne hrane.

Kaj vam bo dala izkušnja MasterChef Slovenija?

Definitivno ugotavljam, da kuharija in stres zame nista sopomenki. Ne bi si želel hrane pripravljati pod stresom, ker se mi zdi, da se to v jedeh okusi,  rajši v miru ustvarjam doma in za prijatelje. To sem sicer že vedel, zdaj pa mi je to še bolj jasno. Moja pot bo še naprej bolj temu primerna: ali bom ustvarjal recepte, vodil delavnice in podobno, v kuhinji pa ne nameravam delati.

Foto: Peter Irman

Facebook

Unable to display Facebook posts.
Show error

Error: Error validating application. Application has been deleted.
Type: OAuthException
Code: 190
Please refer to our Error Message Reference.