Intervju PRIPOROČAMO

Dejansko lahko življenje uživaš štiriindvajset ur na dan, če si tako zastaviš!

Z Martino Vrhovnik, priznano vizažistko, učiteljico senzualnega plesa in solastnico studia T Spot v Ljubljani, smo poklepetali o njeni ljubezni do hrane in potovanj.

Gostila nas je v T Spotu, kjer vlada res posebna energija. Vidi se, da znata obe lastnici, obema je ime Martina, uživati. Prostor je res okusno opremljen, vsak detajl je premišljen in tam se zares počutiš kot v domači dnevni sobi …

Martina, kaj je za vas užitek?

V prvi vrsti to, da imam čas zase na kakšni čudoviti lokaciji, oziroma tam, kjer se počutim udobno. To je lahko tudi doma, v postelji ….  Za mene je užitek lahko tudi delo. Gre za to, da si življenje napolniš s stvarmi, ki so ti všeč. Dejansko lahko življenje uživaš štiriindvajset ur na dan, če si tako zastaviš. Vse tisto, kar ti ni všeč, spremeniš tako, da v tem začneš uživati.

Vem, da obožujete dobro hrano, vino in potovanja. Kdo vas je vpeljal v ta svet užitkov?

Izhajam iz preproste družine in starši so me naučili, da moraš na življenje gledati z odprtim srcem. Na izletih v naravo sta me vedno vzpodbujala, naj jo opazujem in naj v tem tudi uživam. Hrana niti ni bila velik del našega uživanja, bolj je bil poudarek na lokacijah, saj je moja mama velika ljubiteljica narave. Potem pa se skozi življenje sam preoblikuješ, se brusiš v diamant. Ko sem bila stara 20 let sem tako odkrila tudi strast do potovanj in začela spoznavati različne kotičke sveta.

Kam vas je odneslo najprej?

Prvo potovanje je bilo na Grenado. Šli smo skupaj s prijatelji, s Sašem Radovičem in Barbaro Žnidar. Pojma nisem imela, kam grem. Bila sem stara 20 let in šli smo na najbolj južni otok na Karibih, jaz pa sem spakirala takšna oblačila, kot da bi šla na primer v Grčijo. Med potjo so mi pri letalski družbi izgubili kovček in med nekajdnevnim čakanjem nanj sem naokoli skakala v izposojenih Barbarinih kopalkah in ruti. To je bil zame totalen šok, saj sem vedela kakšna oblačila imam v tistem izgubljenem kovčku. Na tistem otoku pa dejansko res ni bilo ničesar, le dva hotela in male skromne hiške domačinov in drugega kot to, kar sem imela na sebi, sploh nisem potrebovala. No, po nekaj dneh je moj kovček le prispel in od srca smo se nasmejali, ko smo videli, kaj vse sem spakirala za potovanje na eksotični otok – med drugim tudi par usnjenih hlač. Tisto potovanje je bilo polno zabave, odkrivanj, prvič sem jedla jastoga in sladek krompir in prvič sem bila na peščenih plažah s palmami. Takrat me je zasvojilo … Sicer pa se tega potovanja niti ne spominjam toliko po hrani, ampak predvsem po vizualnih užitkih, saj je bilo res čudovito.

Kdaj pa vas je potegnilo v hrano, v uživanje ob hrani?

Ko sem bila stara 25 let, sem spoznala mojega nekdanjega moža Sebastijana. Takrat sem začela tudi kuhati. Moja mama me v najstniških letih nikoli ni spustila za štedilnik in tako dejansko niti nikoli nisem imela želje po kuhanju. Sebastijan je dobro kuhal in skupaj sva ustvarjala. Takrat sem začela jesti tudi kakšne druge stvari poleg tistih običajnih, ki jih je doma pripravljala mama. Prav dobro se na primer spomnim, danes mi je to smešno, da sem prvič poskusila olivo. Mi jih doma nikoli nismo jedli. In ja, je bil preskok. Nekdo ti mora povedati, nekdo te mora naučiti, pokazati kaj je gurmanstvo, kaj je “slow food”, te poučiti o vinih, kaj je aperitiv in, da to ni sok s smetano ampak lahko tudi kozarec penine in tako naprej …  In takrat me je res posrkalo notri …

Kateri pa so bili vaši najboljši obroki, ki jih ne boste nikoli pozabili? Verjetno je prvi na seznamu prav jastog iz Grenade?

Tistega jastoga smo jedli v neki kolibi, daleč stran od kakršnegakoli luksuza. Jastoga iz kakšne nobel restavracije nisem pa nikoli jedla. Ne maram tega spektakla, šova.

Spomine na hrano torej povezujete z dogodki in lokacijo, z družbo, v kateri ste si privoščili slastno kosilo ali večerjo …

Vse od tega, kar ste našteli, mora biti izpolnjeno. Spomine mi ustvarja ambient in sploh ni nujno, da je to neka “poštirkana” gostilna. Lahko je kolibica, kje se imaš fino, kjer so krasni ljudje, dobra hrana in kjer se ti zgodi kakšen poseben trenutek. Lahko je na primer tudi to, da imam tri ure časa in si zaželim nekam na zrak, na sonce. In grem slučajno mimo najboljšega bureka v Ljubljani, ga zagrabim, grem na Šmarno goro, si nabiram energijo, na jasi pojem tisti burek in zame je najboljši na svetu. Ko sem začela nekaj let nazaj sama potovati po svetu, mi je bilo noro dobro, kar mi je še vedno, da si sredi nekega velemesta ali pa otoka sam, sedeš v restavracijo, naročiš dobro hrano, počasi uživaš v njej, opazuješ okolico, spoznavaš kulturo, opazuješ naravo, ljudi in na primer pride mimo stara ženička in se ji nasmejiš, ko ti pove kakšno zgodbico…

Spomine mi ustvarja ambient in sploh ni nujno, da je to neka “poštirkana” gostilna.

Velikokrat potujete sami. Kako je prišlo do te odločitve in kakšna je ta izkušnja? Vas ne skrbi za varnost?

Nisem takšna avanturistka, da bi šla nekam, kjer je nevarno in malo sem tudi že srckljana glede tega, kam grem na potovanje. Če grem sama, si vedno omislim ljubek hotel in poskrbim, da se imam udobno. Ljudje namreč največkrat pričakujemo, da nas bo osrečil nekdo drug, na primer partner. Zakaj, če to lahko najbolje storimo sami? Kupim letalsko karto, sedem na letalo, spoznavam ljudi, njihove zgodbe … Ali pa samo sedem v avto in oddivjam nekam stran. To so ti trenutki. Velikokrat me vprašajo, zakaj rada potujem sama in, ali mi ni težko, ker ne morem z nikomer deliti tistih lepih trenutkov, vseh tistih lepih sončnih zahodov? Na začetku je bilo težko, sploh, ko sem šla prvič, na koncu pa sem ugotovila, da je pomembno, da jaz uživam v teh trenutkih in se imam lepo zase.

Na začetku je bilo težko, sploh, ko sem šla prvič, na koncu pa sem ugotovila, da je pomembno, da jaz uživam v teh trenutkih in se imam lepo zase.

Verjetno mi to kdaj ustreza tudi zato, ker sem vsak dan veliko med ljudmi in se, kadar sem prosta, rada sproščam. Tudi meditiram. In takrat se rada umaknem, grem na primer sama na sprehod. Na počitnice sem prvič odšla sama, ker sem bila pač takrat sama. Bilo je ravno tisto leto po ločitvi. Vsi so šli na morje v parih in sem si rekla, zakaj pa ne bi šla sama in sama uživala? In takrat sem spoznala, da je to tako dobro. Spoznaš veliko ljudi in ogromno novih stvari. Veliko tega izpustimo, če potujemo v družbi, saj ko si sam, si bolj osredotočen na to, kaj se dogaja okoli tebe. Kar pa ne pomeni, da uživam samo v solo potovanjih. Seveda je nekaj najlepšega, ko se vse zlije. Prava družba, prava destinacija in seveda odlična hrana

Katere lokacije pa so tiste, ki bi jih recimo najbolj priporočili tistim, ki si želijo potovati sami?

Zelo je odvisno od tega, kaj si kdo želi …. Iz moje izkušnje je bilo recimo super na Mavriciju, kjer sem bila 17 dni. Je lep, varen otok in plaže so čudovite. Ljudje so srčni in prijazni.

Kaj pa počnete sami? Konkretno, kako so bile videti počitnice na Mavriciju?

Zjutraj sem se zbudila, meditirala, vsako jutro sem na plaži telovadila, potem sem tri ure v miru jedla zajtrk, opazovala naravo in poklepetala z osebjem in tako spoznavala njihov način življenja. Prebrala sem odlično knjigo, ležala na plaži in poslušala glasbo. Najela sem si tudi lokalnega vodiča, če lahko temu tako rečem. Na Mavriciju je to običajno taksist in za cel dan raziskovanja otoka plačaš 50 dolarjev. In lepo je, da te nekdo vozi, ti pa samo opazuješ čudovito naravo, se ustavljaš v božanskih parkih, templjih in vidiš najlepše sončne zahode. Vmes pa sem si v kateri od restavracij privoščila kosilo in tako tudi spoznavala ljudi. To mi je veliko bolj všeč kot, če bi ležala v najbolj luksuznem hotelu v družbi, ki mi ne ustreza. Rada grem med ljudi in začutim njihovo energijo. Vsakih nekaj dni sem odšla z njihovim lokalnim avtobusom v glavno mesto, na tržnico in uživala v opazovanju hrane, vsega tega vrveža, fotografirala in poskušala sadje! Obožujem tržnice! Odšla sem tudi na dva celodnevna izleta s katamaranom, na katerem nas je bilo nekje 15 in bilo je fenomenalno. Dobro smo jedli in plesali, peli … Bilo je surovo, pristno, iskreno in skromno.

Kaj vam dajejo potovanja?

Ljubim jih. Nahranijo dušo in razširijo obzorje. Ko potuješ, dobiš tudi drugačen pogled na svet. Na situacije, ki ti jih prinese življenje.  Na izkušnje in preizkušnje. In z vsako novo izkušnjo rasteš. Si močnejši. Ko potuješ, vidiš marsikaj, predvsem v tretjem svetu. Njihov način življenja, skromnost ljudi. In potem, ko vidim, kako lepo življenje imamo tukaj pri nas, si enostavno ne znam predstavljati, zakaj bi nekaj komplicirali, se jezili, bili zavistni, če pa vse imamo. Le pogledati moramo iz prave perspektive.

Ko potuješ dobiš tudi drugačen pogled na svet. Na situacije, ki ti jih prinese življenje.

Ko pridejo nasproti negativne stvari, moramo iz njih izvleči vse, kar je dobrega, kar nas je izučila dana situacija in z odprtim srcem sprejeti vse, kar je novega in lepega. Uživati vsak dan. In seveda, vsak uživa na svoj način. Jaz zagotovo tudi v odlični hrani. Velikokrat so mi že rekli, da me je prav užitek gledati kako jem, saj se vidi, da uživam v vsakem grižljaju. In tudi potem, ko opisujem drugim, kaj dobrega sem jedla, to menda delam tako nazorno, s kretnjami in besedami, da vsem predstavim okus in izgled hrane. Tudi izlete na primer velikokrat izbiram po tem, katero restavracijo lahko na lokaciji obiščem.

Katere pa so v Sloveniji recimo tiste lokacije, po katerih si izberete izlet? 

Definitvno Goriška Brda, pri Nejki in Urošu Klincu. Onadva sta zgodba o popolnosti: čudoviti ljudje, božanska hrana in neverjetno lepa narava. Vse je narejeno z občutkom in tam vedno srečaš tudi zanimive ljudi. Zelo je pomembno, kako mi nekdo hrano postreže, saj se čuti, če je narejena z ljubeznijo. S spoštovanjem do gostov. Če se hočeš najesti dobre domače hrane in hkrati se moraš tudi pripraviti, da boš imel mačka od hrane, je zame še vedno enkrat na leto odlična izbira Skaručna. Nato Rotunda na Goričkem in Mala Hiža takoj čez hrvaško mejo. Včasih si privoščim slastno kosilo v restavraciji Slon 1552, ena najboljših restavracij v Ljubljani pa je še vedno definitivno Cubo na Šmartinski cesti. In pa ne smemo pozabiti restavracije v dvorcu Zemono z gostiteljem Tomažem Kavčičem … V Sloveniji lahko pišemo ogromno čudovitih zgodb na temo gurmanstva, hedonizma. In o ljudeh, ki znajo razvajati svoje goste kot se spodobi …

 

Foto: Peter Irman

Facebook

Ostala je samo sled ... ❄️🥂😎 ... Preberi večPreberi manj

Oglej si na Facebook