HRANA&PIJAČA Z NASLOVNICE

Kulinarični projekt za mularijo, ki vzgaja tudi odrasle

Eden bolj simpatičnih kulinaričnih projektov je zagotovo Kuhna pa to, njegovo srce in duša pa je Anka Kocmur Peljhan. Pravi, da bi se morali Slovenci s svojimi jedmi veliko bolj hvaliti, kuhanje z otroci, ki so bistveni del projekta, pa prinaša izjemne rezultate.

Odkar pomni, je hrana njena velika ljubezen. “Pri nas doma se je vedno vse vrtelo okoli hrane in spoznavanja lokalne kulinarike v krajih, kamor smo potovali. Ta je večinoma temeljila na sezonskosti, lokalnih sestavinah in tradiciji in to so temelji, na katerih moramo graditi,” pravi. Vrsto let je delala v marketingu in kar nekaj časa je razmišljala o tem, kako bi obe področji, ki sta ji tako pri srcu, združila. Ideja o projektu, ki ga zdaj poznamo pod imenom Kuhna pa to, se je tako razvijala počasi in premišljeno. Bistvo lepo opiše stavek na njihovi spletni strani: da je projekt zasnovan za mularijo tega sveta z namenom izobraziti njih, da bodo izobrazili svoje starše, v času, ko vsi drvimo drug mimo drugega in skoraj mimo nas samih.

“Najprej smo morali razmisliti, kako pristopiti k ciljni skupini, ki so otroci. Kaj jim ponuditi, kako se bodo odzvali in podobno, hkrati pa narediti zgodbo, ki bo zadovoljila vse, ki v projektu sodelujejo. Od medijev do sponzorjev, brez katerih projekt ne bi tako zaživel, do tega, da nas je moral sprejeti tudi osnovnošolski sistem. To slednje ni bila lahka naloga in pred sedmimi leti, ko smo začeli, so me kar malo gledali v smislu, kaj se grem …. Stare slovenske jedi so bile takrat le v knjigah etnologov in Slovenija tovrstno še ni bila prebujena. Šele kakšne dve leti potem ko smo mi začeli, se je o tem začelo govoriti. To vračanje nazaj v k babičini kuhinji, je zadnjih pet let v velikem razmahu, mi pa smo bili eni od tistih, ki smo bili na tem področju prvi. Bistvo projekta so otroci in na takšen način želimo ustvariti občinstvo in posledično tudi povpraševanje po teh jedeh v gostilnah, kar je sicer težji del. Otroci so najboljši medij za svojo generacijo,” pripoveduje Anka. Da je Kuhna pa to zares dosegla svoj namen kaže to, da otroci v šolah dobesedno stojijo v vrsti in za rokav vlečejo učiteljice, da bi se tudi oni radi pridužili ostalim mladim kuharskim navdušencem. Kuharska tekmovanja se odvijajo v regijsko znanih gostilnah, prihajajo najboljši slovenski kuharji, ki imajo izobraževalne delavnice, to seveda pritegne medije in otroci se vidijo v časopisih in na televiziji.  “Tako postanejo največji frajerji na šoli,” se zasmeji Anka in doda, da na takšen način otroci zdrave informacije razširijo med svoje sovrstnike, projekt pa na pobudo Ministrstva za zdravje, poteka tudi pod okriljem Nacionalnega programa Dober tek Slovenija.

Bistvo projekta so otroci in na takšen način želimo ustvariti občinstvo in posledično tudi povpraševanje po teh jedeh v gostilnah.

Pravzaprav Kuhni pa to težko rečemo samo še projekt. To je postalo gibanje, velika zgodba in otroci v njem sodelujejo z vso resnostjo in odgovornostjo, hkrati pa je to odlična zabava, saj se vse odvija na sproščen način. “Dobivamo kar nekaj vabil za sodelovanje na različnih dogodkih in imamo kar nekaj za pokazati. Če ne drugje, v knjigi z recepti,” se upravičeno pohvali Peljhanova. Na podlagi petletnega raziskovanja slovenskih osnovnošolcev po kulinarično – kulturni dediščini, je v sodelovanju z Uradom vlade RS za komuniciranje izšla knjiga v angleškem jeziku in UKOM je projekt prepoznal kot odlično priložnost za promocijo Slovenije, kot gurmanske destinacije, ki skrbi za medgeneracijski prenos zdravega načina prehranjevanja in pozitiven odnos do prehrane. Knjiga je bila med drugim tudi darilo vsem javnim šolam v Washingtonu, s katerimi so v letošnjem maju pripravili veliko akcijo: Slovenski jedilnik za 50.000 tamkajšnjih otrok.

Na vprašanje, ali so ljudje kdaj skeptični, ker jim bodo kuhali otroci, odgovarja, da jo že od vsega začetka preseneča to, kako otroci skuhajo, pripravijo in tudi predstavijo jedi boljše kot marsikateri profesionalec. “Njihove postavitve so izvirne, okusi pristni in v harmoniji s pripadajočo lokacijo. Kuhanje je samo nek končni rezultat vsega dela.  Vedno pravim, da bi morala imeti vsaka jed kulturno ozadje, to je konec koncev kultura naroda in za otroke ima ta projekt širši pomen. Naučijo se vsega: nastopanja, sestavljanja okusov, povedati morajo, kdaj se je jed kuhala in zakaj, naučijo se gospodariti s hrano, porabiti vse. V Kuhna pa to so povezana različna znanja in veščine in v nekaterih šolah ji posvetijo določene ure geografije, biologije, narave, kemije, zgodovine in angleščine, saj veliko nastopamo tudi v tujini. Kulinarika združuje vsa področja in mi, Slovenci, bi se lahko po svetu veliko bolj hvalili z našimi jedmi in se postavili ob bok največjim kulinaričnim velesilam. To, kar imamo mi …  tega po svetu ni veliko, ampak na žalost je tako, da je velikokrat tako, da je vse drugo boljše kot naše,” zaključi Peljhanova, ki se ji želja že počasi uresničuje, saj so projekt zelo dobro sprejeli v tujini, v ZDA, junija pa so poslanstvo projekta Kuhnapato z nekaj okusnimi dodatki, predstavili na že enajstem dogodku Planète du goût (Planet okusov) v Parizu. Zanimiv in inovativen kulinarični dogodek organizira Društvo kmetijskih svetovalcev tujih veleposlaništev v Parizu, v sodelovanju s francoskim Ministrstvom za kmetijstvo, ki je ob enem pokrovitelj dogodka. V ospredju je bila tudi promocija Kraškega Terana, Kraškega pršuta in zašinka, Tolminca in Soškega sira z dodatki, »vonj po Krasu« pa si obarvali še s Kraškim šetrajem vpetim v penjeni med, sol, vino, kot pomako za pršutove repke ali pršutov toč s polento.

Foto: Igor Zaplatil